Se vidimo na PIDA 2026!

KOLIKO DIMENZIJ IMA ARHITEKTURA?

Od renesanse naprej je arhitektura definirana z evklidskim razumevanjem prostora. Sodobno načrtovalsko infrastrukturo lahko razumemo tudi kot najnovejšo iteracijo tehnologije gradnje v treh prostorskih dimenzijah. Vendar pa izzivi 21. stoletja, kot so naraščajoča okoljska kriza, ekonomska neenakost, družbeni pretresi, vojne in nezmožnost arhitekture, da bi na temeljih solidarnosti intervenirala v tak svet, odpirajo vprašanja, ki niso razrešljiva samo v prostoru. V arhitekturo z velikimi koraki vstopa t. i. »umetna inteligenca«, ki pa je pravzaprav samo učinkovito upravljanje obstoječih zbirk podatkov. Podobno vprašanje ustvarjalnosti in inventivnosti v arhitekturi danes ne vključuje samo optimalnega uprostorjenja programa, dosledne in tehnološko brezhibne izvedbe in prepričljivih razrešitev detajlov, ampak tudi odločitve, ki imajo širše posledice: do katere mere graditi novo in kdaj lahko uporabimo obstoječe, kakšen je ogljični odtis uporabljenih materialov in kako prilagodljiv je prostor za prihodnje, še nepredvidene načine uporabe. Ustvarjalnost in relevantnost arhitekture je zato vedno težje razumeti brez njene etične dimenzije, prazne in izčiščene podobe posameznih arhitekturnih umetnin postajajo vedno bolj problematične. Zakaj ne razvijamo novih tehnologij, ki bi namesto optimizacije obstoječega arhitekturnega dela omogočale razvojni preboj v nove ustvarjalne dimenzije? V kolikšni meri nove tehnologije odpirajo nove ustvarjalne možnosti, kdaj pa zožujejo arhitekturno delo v tehnokratsko sledenje (pogosto zastarelim) normam in tehničnim zahtevam? Kako tehnologija določa dimenzije arhitekturnega razmišljanja in ustvarja možnosti za invencije, ki ne bi samo ponavljale starih idej v novih oblikah? In, končno, ali nove tehnologije pomenijo oviro ali pomoč pri razvijanju novega razumevanja arhitekturne ustvarjalnosti?

Blaž Budja, Miloš Kosec